Poglavitne vrednote
Etika v permakulturi
Etičen način razmišljanja permakulturnemu delu in načinu življenja ne daje le smisla in trdnega temelja, temveč predstavlja osrednjo nit, ki nas veže z milijoni drugih, ki se trudijo za bolj zdravo, harmonično in predvsem bolj pošteno človeško družbo. Etika je kulturno evolviran mehanizem, ki regulira samoosrediščenost in ponovno daje zdrav pomen medsebojnim odnosom, odnosu do narave in nenazadnje do nas samih. V splošnem lahko permakulturne etične principe razdelimo na:
Skrb za zemljo
Skrb za planet zagotavlja, da lahko vsi sistemi potrebni za življenje nemoteno kontinuirano delujejo in se multiplicirajo. Skrb za zemljo v sodobnem svetu dostikrat žal pomeni, da bi bilo potrebno izključiti človekovo delovanje, vendar pa lahko z aplikacijo permakulturnih principov obstoječe naravne procese nenasilno in pretkano obrnemo tako v lastno korist, kot tudi korist ekosistemov samih. Permakultura sodeluje z naravnimi sistemi in uporablja metode, ki imajo minimalen vpliv na Zemljino naravno okolje. Dostikrat lahko tudi zaokrožimo, da skrb za planet pomeni skrb za prst, saj je stanje slednje dostikrat merilo zdravja in pa ekonomske brezskrbnosti posamezne družbene skupnosti. Vsa živa bitja imajo svojo vrednost in jih moramo posledično spoštovati za naloge, ki jih opravljajo, čeprav morebiti slednjih ne vidimo kot koristnih za naše potrebe. Z zmanjševanjem naše porabe "stvari", zmanjšujemo naš odtis na okolje in slednje je najboljši način skrbi za vsa živa bitja in celoten planet.
Skrb za ljudi
Skrb za ljudi zagotavlja nenehno dobrobit tako za posameznike kot skupnosti. Kot posamezniki moramo skrbeti zase in za druge, da lahko naše skupnosti s časom razvijejo okoljsko prijazen način življenja ter posledično vplivati na spremembo zavesti v globalnem merilu. Medtem ko skrb za ljudi v najrevnejših predelih sveta pomeni pomagati ljudem dostopati do čiste vode in dovolj hrane, v bogatejših državah slednje pomeni predvsem preoblikovanje naših nevzdržnih sistemov z obnovljivimi in vzdržnimi. V osnovi moramo stremeti k večji osebni odgovornosti in nadaljevanju predvsem k samozadostnosti. Slednja postane bolj dosegljiva, kadar se osredotočamo na nematerialne koristi in na skrb zase in druge, ne da bi po nepotrebnem ustvarjali ali porabljali materialne vire.
Pravična delitev
Le z obvladovanjem naših lastnih potreb lahko zagotovimo, da bodo viri dosegljivi tudi drugim, tako v sedanjosti, kot tudi v prihodnosti. Permakultura išče načine, kako se slednji lahko pravično in enakovredno razdelijo med ljudi, živali in rastline, pri čemer ne smemo pozabiti prihodnjih generacij. Slednje nas tudi nagovarja k principu, da delimo, česar ne potrebujemo, saj obstajajo seveda tudi omejitve koliko lahko porabimo. Rast v človeški porabi in nenehno ter pospešujoče izumiranje vrst jasno nakazuje, da je kontinuirana rast nemogoča v okviru današnjih principov. Razmišljati moramo v smislu, kaj je primerno, da sami naredimo in ne na to, kaj bi morali narediti drugi. Če najdemo ravnovesje v lastnih življenih nudimo pozitiven vzgled drugim, da se tudi sami začnejo pomikati k iskanju lastnega ravnovesja.