O permakulturi

Permakultura je posplošeno veja ekološkega načrtovanja in ekološkega inžiniringa, ki razvija trajnostne človeške naselbine in samozadostne ter samovzdržujoče agrikulturne sisteme, ki so modelirani po vzoru naravnih ekosistemov.

Črpa iz večih disciplin in znanj, predvsem iz organskega kmetovanja, intergriranega kmetijstva, trajnostnega upravljanja z gozdovi in tehnološkega razvoja, ki temelji na samozadostnosti.

Permakulturno načrtovanje povdarja vzorce v krajini, njihove funkcije ter soodvisnost vrst. Postavlja vprašanje, "Kam lahko uvrstimo ta element in kako ga lahko apliciramo, da kar najbolje pripomore k dobrobiti celotnega sistema?" Kot odgovor permakultura povdarja predvsem povečevanje koristnih povezav med komponentami sistema in sinergije v končnem rezultatu. Posledično je fokus permakulture ne na posameznih elementih, temveč predvsem na povezavah in odnosih, ki jih ti elementi ustvarjajo z načinom soumestitve, kjer je celota pomembnejša in večja, kot le vsota posameznih delov. Permakulturno načrtovanje posledično stremi k zmanjševanju odpada, človeškega dela in energije, potrebnih za vzpostavitev sistema, predvsem z izgradnjo sistemov z maksimalnimi dobrobitmi med posameznimi elementi, v želji doseči kar čim večjo raven sinergije.

Permakulturni sistemi se s časom razvijajo in dopolnjujejo ravno na podlagi teh razmerij med elementi ter lahko postanejo izjemno kompleksni sistemi, ki producirajo velike količine hrane in materijalov z minimalnimi vložki.

Permakultura je sodelovanje z naravo z namenom ustvarjati boljši svet za vse. Je kreativen način življenja, kjer se ohranja tako naravno kot socialno okolje, slednje pa se nenehno izboljšuje s pomočjo skrbnega načrtovanja, previdno izrabo virov in tehnologije, kot tudi oponašanjem vzrocev, ki jih najdemo v naravi. Namreč ob opazovanju narave in sveta okrog nas, lahko vedno zasledimo določene principe in zakone, ki v naravi veljajo. Permakultura uporablja te principe za razvoj integriranih sistemov, ki zadoščajo našim potrebam po hrani, zavetju, energiji in socialnem okolju na način, ki je zdrav, produktiven in učinkovit. Permakulturno načrtovanje lahko učinkovito izrabljamo za izboljšanje kvalitete naših življenj, naše družbe in okolja.

Le s pomočjo permakulturnih principov lahko ustvarimo okolja, kjer bodo tako ljudje, živali in rastline neprekinjeno in nemoteno prosperirali tudi v prihodnjih generacijah.

Vse je v odnosih

V osnovi permakultura govori o odnosih; predvsem o odnosu ljudi do okolja. Bodisi delamo z naravo in njenimi bogastvi, ter slednja plemenitimo bodisi delamo proti njej. Enako velja za energijo, ki kroži povsod okrog nas; ali jo bomo učinkovito in nevsiljivo uporabljali ali jo bomo po drugi strani črpali na neprimerne načine do onemoglosti. Če izrabljamo sonce, veter, zemljo in rastline in s temi viri skrbno ravnamo, lahko pomagamo soustvarjati permamentne kulture in trajnostne - samozadostne naselbine, kar je v današnjem času izjemnega pomena. Zoperstavljanje tem silam namreč zahteva ogromen vložek časa, denarja in energije, predvsem ob uporabi neobnovljivih virov, torej tistih virov, ki bi jih morale imeti na razpolago tudi prihodnje generacije.

Posledično lahko zatrdimo, da se permakultura ukvarja z raziskovanjem praktičnih metod, ki nam lahko izboljšajo kvaliteto bivanja že s tem, da premislimo in redefiniramo naše odnose do:

• Zemlje, ki nas obdaja : predvsem kako skrbimo zanjo, ko nam daje hrano, vlakna, surovine in zadošča še vrsti drugih potreb.
• Naših prebivališč: predvsem glede načinov gradnje, uporabljenih materialov ter njih smotrnosti, v želji bivališča narediti kar najbolj optimalna s stališča energetske porabe in posledične optimalne izrabe, vključujoč zadovoljstvo v samem načinu ekološkega načina bivanja.
• Energije, ki jo trošimo: kako in zakaj slednjo uporabljamo, kako jo generiramo ter kako jo shranjujemo.
• Našega dela: vprašati se je potrebno ali delo, ki ga opravljamo zares ponazarja bistvo našega življenja in ali naše delo v resnici služi družbi in/ali okolju v katerem se nahajamo.
• Sočloveka: glede na to, da smo ljudje socialna bitja in da nihče ne more živeti zares smotrnega življenja brez skrbi za druge, ali izpolnjujemo svojo funkcijo kot kontributor ali smo le zajedalci v sistemu, ter kako lahko kar najučinkoviteje prispevamo k družbi okrog nas.
• Nas samih: ali dejansko živimo v skladu z svojimi načeli in bistvom, smo zvesti pravičnemu videnju sveta ali smo le mentalni sužnji novodobne potrošniške logike.

Razširimo svoja obzorja

S pomočjo permakulturnega načina razmišljanja je mogoče preoblikovati naša življenja, živeti v izobilju hrane, energije in ostalih virov in slednje je mogoče za slehernika na tem planetu, kjer se aplikacija teh principov odraža v dramatičnem izboljšanju splošne kvalitete bivanja in življenja, zato lahko rečemo tudi, da s permakulturnim načinom življenja skrbimo tako zase, za soljudi kot za naš rodni planet.

Dodatno moramo razumeti, da lahko slednje dosežemo brez nepotrebnih posegov v okolje ob nenehnem iskanju novih in novih neobnovljivih virov energije, do katerih so upravičeni tudi naši zanamci. Naivno je namreč razmišljati, da se bodo procesi, ki smo jim priča v sodobnem svetu lahko nemoteno odvijali še naprej na enak način, kot so se v preteklosti. Če si slednje priznamo ali ne, je svet v zgodnjih fazah dramatičnih sprememb, ki se bodo na takšen ali drugačen način dotaknile vsakega posameznika.

Čeprav se morda zdi, da kot posamezniki ne moremo dosti postoriti, je naša naloga ravno v tem, da z zgledom vodimo in kažemo smer, kako se spremeniti, kako živeti z naravo ter kako kar čimbolj zmanjšati naš negativen vpliv na okolje. S pridobivanjem tovrstnega razumevanja, s pridobivanjem novih perspektiv in uporabnih znanj in lastnosti, počasi spreminjamo sami sebe in posledično svet okrog nas.

Neobnovljivi sistemi neizogibno propadejo in razpadejo in njihova navidezna pomembnost s časom vse bolj izgublja na veljavi. "Permakulturniki" smo enostavno izbrali, da svet vidimo skozi drugačne oči in z veseljem odkrivamo načine življenja, ki so lažje vzdržljivi, obnovljivi in v harmoniji z bogastvom narave in njenih virov, ne da bi slednjo pri tem po nepotrebnem uničevali.

Zato razširimo svoja obzorja in se učimo iz narave, predvsem iz njenega principa harmonije, saj kar je navidez boj za obstanek, je v osnovi pravzaprav sistem sobivanja in sinergije, sistem spoštovanja, kjer nihče ne jemlje več, kot potrebuje. In vabimo vas, da se nam na tej poti pridružite tudi Vi.