Zgodovina permakulture

Začetki

Leta 1929 je Joseph Russell Smith privzel termin kot podnaslov za knjigo "Tree crops: Permanent agriculture", v kateri je opisal svoje dolge izkušnje v eksperimentiranju z sadeži in lupinastim sadjem, kot pridelki primernimi za hrano ljudi in živali. Smith je svet videl kot povezano celoto, njegov predlog pa je bil mešanje sistemov dreves in pa poljščin pod njimi. Ta knjiga je navdušila mnoge posameznike, ki so želeli agrikulturo narediti bolj obnovljivo, kot npr Toyohiko Kagawa, ki je bil pionir gozdnega kmetovanja na Japonskem v 30letih preteklega stoletja.

Definicijo permanentne agrikulture kot nečesa, kar se da vzdrževati neomejeno dolgo, je podprl avstralec P.A. Yeomans v svoji knjigi iz 1973 "Voda za vsako kmetijo".

Drugi posamezniki, ki vplivajo na razvoj gibanja so Stewart Brand, Ruth Stout in Esther Deans, ki je začetnica metod obdelovanja vrta brez prekopavanja, ter Masanobu Fukuoka, ki je v poznih 30letih preteklega stoletja propagiral naravno kmetovanje.

Prvo zabeleženo, moderno aplikacijo permakulturnih principov in konceptov kot sistematične metode v praksi je najverjetneje izvedel avstrijski kmetovalec Sepp Holzer v 60. letih preteklega stoletja.

Mollison in Holmgren

V 70 letih 20st. sta Bill Mollison in David Holmgren začela razvijati ideje o stabilnih agrikulturnih sistemih. Slednje je bil predvsem rezultat oz. odziv na nevarnosti izvirajoč iz hitro rastočih industrijsko-agrikulturnih metod. V njunem pogledu so te metode, ki se zanašajo na neobnovljive vire dodatno še velik vir zastrupljanja zemlje in vode, dodatno pa negativno vplivajo na biodiverziteto in uničujejo milijarde ton zemljine povrhnjice iz pred tem rodovitnih krajin.

Leta 1976 je permakultura naredila svoj prvi uradni korak na svetovni oder v članku z naslovom "Permakulturni sistem za južno avstralske pogoje - prvi del", spisala pa sta ga družno Bill Mollison in David Holmgren. Posledično je bil Mollison tudi intevjujan na nacionalnem radiju in sledil je plaz kritik ter izkazanega zanimanja. Permakultura je začela pridobivati večjo pozornost, vendar pa je trajalo še dve leti, da sta Mollison in Holmgren kot soavtorja izdala knjigo z naslovom Permaculture One - a Perennial Agriculture for Human Settlements, kar je bil njun odgovor na napake in zmote industrijsko - agrikulturnih metod obdelovanja zemlje, v knjigi pa prvič obelodanita načrtovalsko - oblikovalski princip imenovan permakultura.

V uvodi h knjigi avtorja navajata : " Permakulturni koncept je ujel domišljijo stotin prebivalcev Avstralije, kjer sva podala ustne opise in pa kratke povzetke sistema. Možno je, da bo imel bistveno širši vpliv, saj se zdi, da je čas primeren za tovrstno sintezo v svetu lakote, strupov, erozije in hitro izrabljajoče se energije."

Leto 1978 se zdi pomembno za razvoj permakulture, saj tega leta izzide tudi prva permakulturna revija, ki se je izvorno imenovala preprosto - Permaculture. Slednja je bila izjemnega pomena za širjenje ideje, saj je podobno kot njen naslednik PIJ - Permaculture International Journal, združevala geografsko razpršeno mrežo porajajočih se praktikantov permakulture.

Do zgodnjih 80.let 20 stoletja, se je koncept razširil iz izključno agrikulturnega smisla, na mnogo širše področje obnovljivih virov in samozadostnih človeških naselbin. Po objavi Permaculture One, je Mollison še naprej razvijal ideje predvsem preko praktičnih aplikacij ter oblikoval na stotine permakulturnih lokacij v preko 80 državah sveta, ter stotine študentov izobrazil v osnovah Permakulture na njegovem dvotedenskem PDC (permaculture design course) seminarju.

Ob obratu desetletja so se novice o sistemu permakulturnega oblikovanja hitro širile in sredi 80. let se je okoli 10 avstralskih permakulturnih skupin razširilo na preko 80 skupin širom po svetu. Leta 1984 se je odvil Alternative Economic Summit, ki je predstavil permakulturo v ekonomijo. Leta 1987 se je formiralo podjetje Permaculture International Ltd z namenom distribucije Permaculture International Journal po svetu in v podporo rastoči globalni mreži. Permakultura se je začela kontinuirano razvijati in ideje sistema širiti tudi preko knjig, kjer še posebej izstopa Mollisonova obilna zbirka idej v knjigi z naslovom Permaculture - A Designer's Manual, ki je izšla pri njegovi lastni založbi Tagari.

Kmalu so tudi zgodnji oz. prvi praktikanti začeli poučevati sistem permakulturnega načrtovanja, kjer lahko izpostavimo predvsem Maxa Lindegger in pa Robin Francis, ki je je poučevala svoj prvi PDC (Permaculture Design Course) v Sydneyu. Robin Francis je bila prav tako ključnega pomena, da se je permakultura kot takšna začela predavati v okviru hortikulturnega tečaja TAFE na Ryde College.

Leta 1991 je dokumentarec v štirih delih z naslovom "The Global Gardener", predstavil permakulturo aplicirano na vrsti svetovnih primerov ter posledično koncept predstavil mnogo širši publiki. Permakultura je začela dobivati široko podporo širom po svetu tako v razvitih kot nerazvitih državah. Še vedno je bila sicer zanemarjena v glavnih svetovnih medijih, vendar pa je začela pridobivati na ugledu, kredibilnosti in veljavi.

Medtem ko je Mollison kontinuirano vzdrževal in povečeval svojo javno prisotnost, pa je Holmgren ostajal v ozadju in tihoma preiskušal permakulturne principe na lastni posesti. Leta 1995 pa se je ponovno pojavil v javnosti z objavo dokumentacije pridobljenih izkušenj v knjigi Ten Years of Sustainable Living at Melliodora. Temu so sledile druge študije in zapiski, vključujoč študijo Holmgrenove integrirane hiše in pa krajinskih načrtovanj v JV Avstraliji, zatem pa je leta 2002 izšla ključna publikacija z naslovom Permaculture - Principles and Pathways Beyond Sustainability. Knjiga je ponudila predvsem reinterpretacijo oblikovalskih principov permakulture in je sedaj večkrat citirina kot pa predhodniki, čeprav se v osnovah v ničemer ne razhajajo.

Permakultura je danes v Avstraliji vsakdanjik v velikih medijih, vsaj v vrtnarskih in pa ekoloških krogih, "permakulturniki" pa so redni gostje na nacionalni televiziji ter avtorji v publikacijah z izjemnimi nakladami, dodatno pa permakultura tudi mednarodno pospešeno pridobiva na veljavi in ideje oblikovanja se neizogibno širijo po vseh kontinentih. Tako lahko mirno predvidimo tudi njeno prihodnost, morda še najbolje kar z besedami Bele Hiše, ki je leta 2012 UMass Permaculture Initiative podelila nagrado, ki jo je utemeljila z besedami da:

so demonstrirali, kako lahko permakultura hrani rastočo svetovno populacijo na ekološko vzdržen in družbeno odgovoren način.